Ko sem poslušal - to moram reči - njeno poročilo, se mi je zdelo, da sva sedela na različnih odborih. Ampak, kakorkoli že, z današnjo obravnavo resolucije v Državnem zboru po enofaznem postopku se končuje v marsičem farsična in tudi mučna politična razprava o za Slovenijo usodnem vprašanju: kakšen naj bo razvoj visokega šolstva v srednjeročnem obdobju. Če se bo ta razprava po sprejetju resolucije, o čemer ne kaže dvomiti, zaenkrat in danes končala, pa je seveda hkrati tudi potrebno vedeti, da se začenja razprava in prizadevanja za avtonomijo visokega šolstva, prizadevanje za visokošolski prostor, ki bo odprt, ki bo povezal v svetovnih razmerah, ki bo, naj uporabim priljubljeno besedo, sproščen in ustvarjalen in seveda, ki bo pomenil proizvodnjo znanja in pridobivanje znanja, od katerih je usodno ne toliko za državo - država temelji pretežno na sili, ampak od katerih je usodno za življenje vseh državljanov in državljank, povezanih v našo družbo.