Vlada v 4. členu Zakona o financiranju pokrajin določa lasten vir financiranja pokrajin iz naslova davkov od dohodkov pravnih oseb, vendar pa so tiste rešitve v členu, ki določajo, da pokrajini za posamezno proračunsko leto pripadajo prihodki od 25% davka od dohodkov pravnih oseb, vendar na prebivalca pokrajine, ne več kot 150% /?/ povprečnega 25% deleža prihodka od davkov od dohodka pravnih oseb na prebivalca v državi in ne manj kot v povprečju 25% delež prihodka od davka od dohodkov pravnih oseb na prebivalca v državi, po naši presoji sporni, ustvarjajo neke vrste uravnilovko, ustvarjajo neke vrste potuho za tiste, ki ne iščejo in ne bodo iskali drugih virov. Če pogledamo celotno pokrajinsko zakonodajo, opazimo, da manjka celotna analiza stroškov delovanja pokrajin. V predlogu zakona namreč manjkajo analize, ki bi določale, kolikšni so minimalni stroški in kakšno je minimalno število zaposlenih, ki bo omogočalo normalno funkcioniranje pokrajin.