V tej prodaji pa vidimo mnogo spornega, spornega, vsaj menimo in pritrjujemo tistim, ki ocenjujejo, da država ni iztržila najvišje možne kupnine, saj se o ceni tudi ni pogajala skupaj z malimi delničarji, ki so zaposleni v Slovenski industriji jekla. In posledica tega je, da primerjave z velikimi svetovnimi železarji pokažejo, da je bila Slovenska industrija jekla prodana pod primerljivo tržno ceno, kar vidimo z revidirano knjigovodsko vrednostjo, ki je bila 219 evrov, ker je bil SIJ prodan po 190 evrov, torej nižje za 15% od knjigovodske vrednosti, je pri tej razliki zadeva očitna. Ta vir, ta tako slabo pravzaprav pridobljen vir namenjamo za dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke na način, kot menimo, da bi se dal storiti drugače; da torej je v tem proračunu dovolj sredstev, da se s prerazporeditvijo, če že to ni bilo narejeno za železniški sistem, to lahko naredi vsaj na področju dokapitalizacije Nove Ljubljanske banke.