Direktiva, s katero je potrebno uskladiti nacionalno zakonodajo, postavlja visoko raven zaščite. Hkrati pa dopušča možnost, da posamezna država to zaščito še zaostri. Primerjalno gledano se nadzor nad področjem zdravljenja s tkivi in celicami izvaja preko pristojnih državnih organov in temu sledijo tudi naši predpisi.