Ločnica bi se lahko postavila na točki, ko se zdravilec odloči med zdravljenjem in trženjem. Nadalje bi zakon moral govoriti o tradicionalnih, komplementarnih in alternativnih oblikah zdravljenja, namesto pojma zdravilec pa uporabljati termin izvajalec tradicionalnih, komplementarnih in alternativnih oblik zdravljenja. Hkrati bi bilo razumljivo, da bi zakon postavil strogo ločnico v primerih nemedicinskega zdravljenja na področju religije, ezoterike, spiritualnosti, okultizma.