Postavlja se namreč ključno vprašanje: ali lahko kar prosto dopustimo ekonomsko logiko pri zdravljenju? Ločnica bi se lahko postavila na točki, ko se zdravilec odloči med zdravljenjem in trženjem. Nadalje bi zakon moral govoriti o tradicionalnih, komplementarnih in alternativnih oblikah zdravljenja, namesto pojma zdravilec pa uporabljati termin izvajalec tradicionalnih, komplementarnih in alternativnih oblik zdravljenja.