Zagotovo mora biti uporabnik zdravilskih storitev ustrezno zaščiten pred morebitnim nestrokovnim ravnanjem, zato se mora zdravilec ustrezno strokovno usposobiti, da bo uporabnik storitev nudil strokovno obravnavo, v primeru resnih bolezni, tako akutnih kot kroničnih stanj, pa bo bolnika napotil zdravniku in ga ne bo izpostavljal nepotrebnim tveganjem. Zakonu smo tako pripisali, da mora zdravilec, ki nima zdravstvene ali medicinske izobrazbe, poznati določene zdravstvene vsebine, kot so prva pomoč, zdravstvena vzgoja, osnove anatomije, fiziologije in kontaktne kulture, ki jih bo kot izpite lahko opravil na zdravstvenih šolah. Z ustrezno izobrazbo pa bo lahko zaprosil za pridobitev licence, torej javne listine, ki dokazuje, da je zdravilec strokovno usposobljen za samostojno izvajanje zdravilskih sistemov in zdravilskih metod.