Sedanja ureditev tako dopušča, da se z zdravilstvom lahko ukvarja prav vsak, brez licence, preverjene strokovne usposobljenosti, koncesije ali zahteve in pogojev države oziroma javnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti, zgolj z registracijo gospodarske dejavnosti. Po drugi strani pa zakonska neurejenost vsem zdravilcem, na žalost tudi tako imenovanim šarlatanom, ki jih ni malo, ki javno zavajajo, dopušča delo na črno, s tem pa močno siromaši proračunsko blagajno, saj naj bi se po nekaterih podatkih v zdravilskih vrstah pretakalo okoli 50 milijonov evrov letno. Dolžnost države je v prvi vrsti zaščititi posameznika, uporabnika teh storitev, ter preprečiti delovanje samozvanih zdravilcev, ki mečejo slabo luč na vse ostale zdravilce, ki strokovno in pošteno pomagajo pacientom pri njihovih težavah z metodami, ki so se v svetu že uveljavile.