Se pravi, da je estetska celovitost filma pravzaprav že prizadeta zaradi podnapisov. Pa kljub temu, kljub tej osiromašenosti so ti podnapisi še zmeraj tako dolgi, da jim težko sledimo celo pri hitrem branju in ne samo to, praviloma prekrivajo spodnjo četrtino filmskega platna ali spodnjo četrtino zaslona in bistveno posegajo v likovno sestavino estetske celovitosti filmske umetnine. Kaj imamo potem od tega argumentiranja s celovitostjo filmske umetnine, ko se ravno izkaže, da je ne dosegamo niti s podnapisi in jaz priznam, niti s sinhronizacijo ne popolnoma, gre za dva izhoda v sili, vsak ta izhod ima dobre in slabe strani, po svetu sta v rabi oba načina in ljudje imajo, kot je bilo rečeno, možnost izbire, pri nas pa je veliki halo že zato, ker je nekdo predlagal poskus, da bi do take možnosti vsaj na poskusni ravni prišli, da bi videli kako to sploh gre.