Seveda zato se ne moremo strinjati s predlagateljem, ki med vrednotenjem razmer za jezikovno strategijo navaja kot nevarnost slovenske jezikovne skupnosti njeno hudo narečno razdrobljenost, potem demografsko šibkost, saj še vedno menimo, da ravno ta raznolikost predstavlja vso našo kulturno dediščino; se pravi, ne samo zborni knjižni jezik, ampak tudi dialekti, tudi žargoni, tudi slengi, tudi kakšen argo in tako naprej, vse tja do osebnega govora, ki je konec koncev tisto, kar največkrat slišimo in moramo tudi upoštevati. Besedilo potem v nadaljevanju kot slabost vidi neuravnoteženost pri učenju angleščine kot prvega ali pa celo edinega tujega jezika, pa zamudo pri digitalizaciji slovenskih besedil, pa številne pomanjkljivosti obstoječega zakona o rabi slovenščine, kljub temu da ima pomanjkljivosti tudi tisti, ki ga predlagatelj preferira, se pravi prejšnji predlog itn. Pripravljavec te resolucije je med vrsto nevarnosti za slovenski jezik navedel tudi
višanje cen slovenskih knjig, "podarjevanje" slovenskega državljanstva na podlagi ali na osnovi nacionalnega interesa, brez jezikovnega pogojevanja itd., itd.