Tukaj pa se ni mogoče otresti občutka, da vsaj na načelni ravni v uvodnih poglavjih v resoluciji še vedno imamo opraviti s tezo o ogroženosti slovenščine, z oslabljenim položajem slovenščine v novih okoliščinah, pa čeprav je slovenščina dobila status uradnega jezika tudi v Evropski uniji in nas celo zamejski opozarjajo na to, da je odtlej položaj slovenščine tudi za pripadnike slovenske manjšine v Avstriji dobil drugačne konotacije, kot jih je imel poprej. To, da se ne morejo na Ministrstvu za kulturo, zlasti v sektorju za slovenski jezik, odtrgati od nekaterih preteklih zamer, kažejo tudi poročila o uresničevanju nacionalnega programa za kulturo za pretekli dve leti v tistem delu, kjer je govora o prvi prioriteti, in tudi letno poročilo o uresničevanju zakona o javni rabi slovenščine. Na to, da je v nacionalnem programu odnos do slovenskega jezika in do jezikovne politike, tako kot je opisana v nacionalnem programu, drugače zastavljen, opozarjajo tudi nevladne organizacije v analizi
obeh poročil, o katerih sem govorila.