Gre za sklop treh členov, 26., 27. in 28., in to posebej poudarjam zato, ker iz teh členov sledijo tudi obveznosti države do tega, kaj mora storiti za jezikovno politiko in jezikovno načrtovanje in kako naj konkretizira ukrepe in dejavnosti, kot pravijo predlagatelji dokumenta. Zavedamo se, da zakon sam po sebi, pa tudi resolucija ne more izpolniti zelo različnih pričakovanj in nadomestiti posameznikove in skupne odgovornosti za jezik. Lahko pa zakon ali v tem primeru resolucija o nacionalnem programu pritegne pozornost na jezik pri vseh državljankah in državljanih, posebej pri vseh tistih, ki so kakorkoli dejavni v javnosti.