Slovenski jezik je preživel in izboril mnoge vojne vihre, doživel je končno status uradnega jezika v mednarodni skupnosti in zatorej si zasluži posebno skrb, pozitiven odnos, priznanje - v prvi vrsti od naroda, kateremu pripada, ki se z njim identificira. Zato je načrtovanje jezikovne politike potrebno izvajati z vso skrbnostjo, da se ustvarijo primerne pravne podlage rabe jezika, da se jezikovno življenje stalno spremlja z znanstvenoraziskovalno dejavnostjo, da se širijo jezikovne zmožnosti in da se skrbi za razvoj in kulturo jezika. Velja poudariti, da skrb za jezik ne sme in ne more biti napotena samo na resorno ministrstvo, temveč so soodgovorni nosilci pozitivne rabe in razvoja materinščine vsakokratna vlada kot celota, vsi organi vseh vej oblasti, potrebno in pomembno je sodelovanje tudi vseh civilnodružbenih skupin, nepogrešljivo je aktivno delo stroke.