V tej resoluciji se je Slovenija zavezala, da bo podpirala rabo slovenščine tudi med zunaj svojih državnih meja in da bodo v slovenščini izražene vsebine širila tudi v dejanskem in virtualnem mednarodnem prostoru ter tako uveljavljala svojo jezikovno izvirnost kot nepogrešljivo sestavino evropske kulturne raznolikosti. Slovenski jezik je preživel in izboril mnoge vojne vihre, doživel je končno status uradnega jezika v mednarodni skupnosti in zatorej si zasluži posebno skrb, pozitiven odnos, priznanje - v prvi vrsti od naroda, kateremu pripada, ki se z njim identificira. Zato je načrtovanje jezikovne politike potrebno izvajati z vso skrbnostjo, da se ustvarijo primerne pravne podlage rabe jezika, da se jezikovno življenje stalno spremlja z znanstvenoraziskovalno dejavnostjo, da se širijo jezikovne zmožnosti in da se skrbi za razvoj in kulturo jezika.