Napotuje k lektoriranju samo tistih knjig, ki jih subvencionira država, ne odpira pa vprašanja lektoriranja nasploh, temveč ga pripiše zgolj tisti literaturi, ki dobi pomoč od države. Višek jezikovne, lahko rečem, celo klavstrofobije pa prinaša poglavje, ki govori o "skrčenju ekstenzivnih tujejezičnih govornih odlomkov v slovenskih radijskih informativnih oddajah". Dovolite, da interpretiram to dikcijo po svoje, ampak vendar, prevedeno v prakso bi to pomenilo, da se tiste sekundice, tistega ki govori v informativnih radijskih oddajah v tujem jeziku, razumejo kot preveč ekstenzivne, kot predolge in da jih je treba skrčiti.