Predlog zakona daje pristojnemu ministrstvu veliko težo in veliko odgovornost v postopkih prostorskega načrtovanja. Ministrstvo za okolje in prostor, na primer, po 48. členu predloga zakona pridobiva smernice za občinski prostorski načrt, kar dejansko najbrž v praksi pomeni podaljševanje postopkov in predstavlja prevzemanje dela, ki ga občine ta trenutek najbrž obvladajo in za katerega so tudi po ustavi pristojne. Nadalje predlog zakona določa, da bodo državni prostorski načrti, praviloma izdelani za območje regije na katastru pripravljeni kot neposredna podlaga za projekte za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar dokazuje, da predlagatelj zakona, kljub v državi številnim že izdelanim državnim lokacijskim načrtom, ne pozna prostorsko načrtovalske problematike na terenu v praksi ter da predvsem podcenjuje pomen vsebinskega usklajevanja o odločitvah o nadaljnjem prostorskem razvoju.