Zakon o obligacijskih razmerjih, stari zakon, je v 401. členu določal pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Določba je bila umeščena v odsek o pogodbenih obrestih, zato to pravilo ni veljalo za zamudne obresti. V obligacijskem zakoniku je bilo omenjeno pravilo umeščeno v odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbe kot za zamudne obresti, zato se je pravilo uporabljalo za obe vrsti obresti.