Kot poseben problem naj spomnim na politiko zaposlovanja, ki morda pelje v prehudo alternativo dolgoročno nesprejemljivih oblik, ki sledijo zahtevam kapitala bolj kot pa potrebam ljudi, ki želijo predvidljivo in ne negotovo prihodnost. Že sedaj je v Evropski uniji do 60% mladih zaposlenih za določen čas, kar jim onemogoča ustvarjanje ustreznih pogojev za čimprejšnje oblikovanje družine. Bilo bi narobe, če bi še naprej asistirali zgolj vedno večjim apetitom bogatih in pozabili na revne, ki so vedno manj udeleženi v delitvi novoustvarjene vrednosti.