Takrat je Ministrstvo za okolje in prostor, z njim pa tudi Vlada Republike Slovenije zamujala s podeljevanjem koncesij, račune v obliki nezadovoljstva uporabnikov, nadaljevanje naslavljanja pritožb na občinski naslov pa so plačevali ali takrat sem jaz pač bila, še smo, plačevali župani in občinske uprave. Kot rečeno, od takrat sta minili več kot dve leti, dimnikarska podjetja ali posamični dimnikarji so pridobili koncesije, Vlada je sprejela in objavila sklep o določitvi tarife za cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe s tremi prilogami, ki vsebujejo podroben popis potrebnega časa in vrednost posameznih opravil, ki jih mora pooblaščeni dimnikar opraviti na kurilni napravi, na dimnikih in zračnikih, da se bo uporabnik lahko varno in okolju čim manj škodljivo ogreval skozi zimsko obdobje. Vse lepo in prav, a v Izoli - pa mislim, da Izola ni prav občina, kjer ljudje samo brez potrebe nergajo ali nergamo - se je v lanskem letu, komaj slabe
štiri mesece po izidu sklepa Vlade zgodila ena zastrupitev z dimnimi plini s smrtnim izidom in druga, ki bi skoraj povzročila izgubo še enega mladega življenja.