Mnenja sta, da je mogoče namene in cilje ustavnih sprememb, to je sojenje v razumnem roku, doseči tudi z drugimi ukrepi, da bi dvojnost imenovanja sodnikov pri sodnikih z omejenim mandatom postavila lahko vprašanje enako trdnih zagotovil za njihovo neodvisnost in da bi uveljavitev dvojnosti sodnikov povzročila tudi mnoga druga praktična vprašanja uveljavljanja sodnega reda, nagrajevanja sodnikov in drugih vprašanj, ki so danes dobro urejena. Tako sta mnenja, da bi bilo potrebno najprej zasesti vsa sedaj prosta sodniška mesta in po potrebi sistemizirati tudi nova ter na sodiščih predvsem zaposliti potrebno število strokovnih sodelavcev in sodniških pomočnikov, ki bi sodnike razbremenila mnogih nepotrebnih administrativnih opravil in zagotovila njihovo koncentracijo res na sojenje, to se pravi odločanje o spornih vprašanjih. S temi odločitvami in rešitvami, ki jih je deloma uvedel že spremenjeni zakon o sodniški službi je torej mogoče pričakovati enake
učinke brez poseganja v občutljivo ustavno materijo trajnega sodniškega mandata.