Jaz moram reči, da tudi zdaj, ko sem poslušal bivšega ministra, sem mislil, da smo mi že malo prešli nekatero logiko razmišljanja in "feeling" procesov tega človeštva skozi zgodovino in da živimo zdaj v 21. stoletju, kjer smo ljudje ne glede na socialni status, ne glede na status, ko se rodimo, kam smo postavljeni v družbenih hierarhiji, skušamo kvalitete življenja, psiho tudi socialnih nekako balansirati, iskati tisto srednjo mejo. Me pa vedno bolj spominja, in to sem že dvakrat omenil, vse me bolj spominja na strategijo in podstat neke milostne politike, ki jo uvajamo skozi zakone, ki jih sprejemamo v tem Državnem zboru predvsem s strani Ministrstva za delo, socialo in družino. Tako kot da vsi tisti, ki hodijo v službo dobijo plačo, gredo k zdravniku, morajo nekomu biti, za to, da lahko to dobijo, to storitev, to uslugo dobijo, nekomu zahvalni, nekomu morajo milostno se pokloniti.