Zakon pač ocenjuje, če bi bil sprejet, kakršen je sedaj predlagan, bi bil preveč v prid zgolj družbenikom in preveč v škodo tistim, ki so upniki. K 2. členu je bil temeljni pomislek v tem smislu, da je edini subjekt, ki pa lahko terja povračilo stroškov od upnikov država in je Zakonodajno-pravna služba pač presojala, da je to privilegiran status, ki si ga država jemlje in je tudi v temu imela pomisleke. Tudi 4. člen ni bil kar sprejet s strani Zakonodajno-pravne službe oziroma je imela pomisleke v tem smislu, da gre za retroaktivnost.