Na občinski ravni določanje namenske rabe pomeni najbolj temeljno, če hočete, splošno odločitev v prostoru, na podlagi oziroma v odvisnosti od katere se nato potem določajo vsa nadaljnja pravila in odločitve v občinah, prostorsko gledano. Na državni ravni pa gre za obraten proces, saj država z njim ne določa splošnih pravil v prostoru, ampak so ta pravila namenjena umestitvi določenega, v naprej znanega konkretnega posega v prostor. Torej ni potrebno strokovnega vidika, sistemskega, da bi država sama sebi v naprej določila status zemljišča in nato na njegovi podlagi določila tudi podobnejše režime.