Zapisana je v poglavju slovenske Ustave, ki ne dovoljuje nobenega omejevanja, niti z izgovorom, da potem neko drugo določilo Ustave tega ne dovoljuje ali da to dovoljuje samo v manjši meri, kot piše izrecno v 15. členu Ustave. Gre torej za ustavno zaščiteno dobrino, zato je država dolžna ne samo dovoljevati to pasivno, kot nekateri danes tukaj trdovratno tolmačijo, ta ideja se je pa že pojavljala tudi pri javnih razpravah, češ, če omogočimo, da vsak lahko javno izpove, če to želi, je pa s tem že vse izpolnjeno. Ne, država je za izpolnitev ustavno zaščitene dobrine, tudi izpovedovanja vere, dolžna vzpostavljati pogoje za to, da je potem to pravico mogoče dejansko uresničiti.