Država bo torej deloma neposredno financirala versko dejavnost cerkve, nesorazmerno pa bo povečala tudi obseg financiranja drugih dejavnosti. Kar zadeva finančni položaj Rimskokatoliške cerkve, ki ga prinaša nova zakonodaja, bi torej moralo biti dovoljeno odkrito razpravljati vsaj o dveh vprašanjih. Prvič, ali so rešitve, ki omogočajo, da država neposredno financira duhovno oziroma versko dejavnost, res v skladu z Ustavo, ali pa financiranje verskih dejavnosti cerkve pomeni kršitev ustavnega načela ločitve držav in verskih skupnosti.