Če k temu prištejemo še uveljavljene rešitve na področju financiranja cerkvenih šol, obnove kulturnih spomenikov in informativne dejavnosti, ter nove možnosti, ki jih bodo zagotavljali v velikem obsegu tudi novi davčni zakoni, ter posebej skoraj v celoti in po najugodnejših kriterijih vrnjeno premoženje z denacionalizacijo, ni dvoma, da bo slovenska Rimskokatoliška cerkev imela bistveno izboljšane materialne pogoje ne le za versko dejavnost, temveč tudi za uveljavljanje na področjih, ki bi lahko ostala v celoti ali v večji meri domena države, kot so šolstvo, karitativna in predvsem socialna državnost in podobno. Država bo torej deloma neposredno financirala versko dejavnost cerkve, nesorazmerno pa bo povečala tudi obseg financiranja drugih dejavnosti. Kar zadeva finančni položaj Rimskokatoliške cerkve, ki ga prinaša nova zakonodaja, bi torej moralo biti dovoljeno odkrito razpravljati vsaj o dveh vprašanjih.