Verska svoboda je osebna stvar vsakega posameznika in to smo dolžni spoštovati, dokler je to v skladu s pravnim redom naše države. Spoštovati pa smo dolžni tudi humanitarno, karitativno, dobrodelno, izobraževalno, kulturno in vzgojno delo v verski skupnosti, ki še malo niso nepomembne za našo družbo. S pripravo in sprejetjem Zakona o verski svobodi se je zaradi različnih političnih nesoglašanj, odlašalo zelo dolgo. 30 let res ni malo, zato je danes upravičeno pričakovati, da bomo zakon sprejemali v duhu dialoga, medsebojnega spoštovanja in tolerance, ne glede na različne poglede, in da bomo stremeli za tem, da nas pri tem ne bodo vodila ideološka, pač pa državniška izhodišča, da bomo ravnali razumno in modro tudi zato, da nam v prihodnosti ne bi očitali, da nismo ravnali tako.