V praksi so se tudi zaradi pomanjkanja zakonodaje, ki pa obsega izredno široko področje, pokazali problemi tako administrativne zapletenosti, gospodarnosti in transparentnosti upravljanja, razpolaganja s stvarnim premoženjem kot tudi pomanjkanje možnosti prilagajanja upravljavcev spreminjajočim se razmeram na trgu. Ker gre za izredno veliko vrednost premoženja, tudi strateške objekte, infrastrukturo, je v smislu dobrega gospodarja potrebno vzpostaviti ažurno evidenco tega premoženja, zagotoviti možnost hitrejšega prilagajanja razmeram na trgu, jasno določiti krog subjektov, za katere velja, tako tudi sistematično in enovito urediti področje ravnanja s tem premoženjem, tudi jasno razmejiti uporabo zakona kot generalnega predpisa ter uporabo predpisov s specialnih področij. Želja pripravljavcev zakona, seveda nas tudi, je, da se čim bolj jasno določi pojem uporabnik in upravljavec, to je namreč zelo pomembno z vidika nedvoumne določljivosti teh pravic
posameznega porabnika ali pa upravljavca in pa obveznosti in odgovornosti v zvezi z ravnanjem s tem premoženjem.