Tokrat ni šlo za odločbo v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak je šlo za obsodbo zaradi ravnanja policije, češ država ni zagotovila neodvisne, temeljite in učinkovite preiskave v primeru, ki je v tožbi iz leta 1998 trdil, da so policisti z njim grdo ravnali, da so ga pretepli in zasliševali, njegovih trditev, pa država ni ustrezno preiskala in posledično tudi njihovih trditev država ni ustrezno preiskala. Še pred razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice pa je tudi naše Ustavno sodišče odločilo o podobnem primeru policijskega nasilja, da je potrebno v takih primerih zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka, v katerem naj bi bila oseba podvržena mučenju ali nečloveškemu ravnanju državnih represivnih organov oziroma in toliko bolj, če je oseba med akcijo izgubila življenje. Predlagane spremembe Zakona o državnem tožilstvu skušajo slediti ugotovitvam obeh sodišč, predvsem pa pomanjkljivosti, ki jih je pokazala praksa in s katerimi so
se soočali tudi tožilci in organi, ko so se v takih primerih s postopki ukvarjali.