Danes vsaka urarna - pa naj urarji ne razumejo tega zlonamerno - posluša radio, zato da čas hitreje mine. Dobi tri položnice, ki jih mora letno plačevati zato, da zaščitimo avtorske pravice nekoga, ki je to pesem spisal. Ali ne bi bilo mogoče lažje, če bi šli v to smer in bi rekli O.K., naj se mu nekaj plača, ker ga poslušamo, enako velja tudi za gostinske lokale, pa bi to dali na enkraten letni znesek, ki bi ga pobirala enotna agencija, organizacija ali kdorkoli, in potem ta znesek oziroma nabrani denar, za katerega pa vemo, da ga ni malo - in zato so tudi interesi in pa apetiti veliki, ko tak zakon sprejemamo, tega denarja ni malo - naj bo ta agencija, ta organizacija tista, ki bo usklajevala interese vseh, ki uveljavljajo avtorske oziroma druge sorodne pravice.