Nacionalni program za kulturo je bil namreč v Državnem zboru sprejet kot obvezujoča resolucija, brez glasu proti so resolucijo o nacionalnem programu za kulturo podprli poslanci in poslanke koalicije in opozicije. Šele je uspelo pripraviti celovitejši dokument, ki je žal obtičal v predalu, sicer pa je debata o tem, kakšen bi bil najprimernejši tip dokumenta, ki bi nosil naslov Nacionalni program za kulturo, že stara. Ob siceršnjem odobravanju Šeligovega predloga je bil najpogostejši očitek ta, da je z vidika strategije nedodelan in nedorečen ter da ni dovolj operativen.