Vsi, ki verjamemo v razvojne priložnosti in potenciale koprskega pristanišča ter v to, da njegova konkurenčnost zlasti vis a vis tržaškega stoji ali pade na projektu drugega tira-Divača ter v mnogočem tudi na širitvi pretovornih in logističnih kapacitet (mislim predvsem na tretji pomol), smo vest o vladni potrditvi državnega lokacijskega načrta za železniško povezavo sprejeli z navdušenjem. Ne toliko pa napoved o njeni investicijski vrednosti, ki za skoraj 60 milijard tolarjev presega tisto, ki je veljala vse doslej in ki jo je bilo pripravilo isto ministrstvo, pod istim političnim vodstvom - prejšnja, kot veste, 112 milijard, sedanja kar 168 milijard SIT. In še manj smo bili navdušeni nad skepso predsednika vlade, gospoda, v uresničljivost projekta, če ne bo vanj krepko posegel zasebni kapital, ki pa, vemo, za izbrano traso in vrednost zaenkrat ne kaže navdušenja.