Končno se zopet končuje en proces urejanja pogodbenih odnosov, ali prej smo govorili, ustavnih odnosov v EU. Ta proces že od pogodbe v Nici leta 2000 jemlje vsem nam, predvsem pa administraciji, veliko energije in časa. Ponovno se je izkazalo tisto, kar je že izjavil v svoji napovedi končnih ciljev, da pač projekt Evropa kot političen projekt enotne Evrope ni realen in da bo možno samo z majhnimi koraki in z veliko partnerskega in drugačnega razumevanja nekako urejati skupne zadeve za tisto, kar je pred Evropo kot izziv, ki je predvsem v zadnjem času, v zadnjih letih globaliziran, in na način, kot Evropa deluje, je vedno manj možnosti, da bo Evropa učinkovito lahko sobivala in pomenila faktor odločanja in razvoja in urejanja svetovnih zadev na način, kot je sedaj organizirana.