Zato je razlaga, da si je 600 tisoč državljanov izbralo zdravnika koncesionarja, navadno zavajanje, saj so v večini primerov ti zdravniki že bili njihovi opredeljeni zdravniki, vmes se je spremenil le njihov pravni status in mnogokrat, žal, tudi naslov. Privatizacija izvajanja zdravstvenih storitev se je res začela že leta 1992, vendar se je v obdobju od leta 1997 naprej ta proces ustavljal in skoraj prenehal štiri leta pred pričetkom mandata ministra. Minister je bil dolžan, preden se je lotil pospešene privatizacije, pripraviti analize dosedanje privatizacije, pripraviti strategijo zdravstva in pridobiti soglasje državljanov za novo strategijo, pripraviti ustrezna pravila, zakone in standarde ter zagotoviti ustrezen nadzor, s katerim bi varoval bolnike v skladu z njihovim, torej javnim interesom, ki na področju, kot je zdravje, izključuje motiv dobička.