Izgleda, kot bi bil minister predvsem zastopnik lobija zdravnikov privatizerjev in ne zastopnik interesa zavarovancev. Trditev ministra v odgovoru na interpelacijo, da so očitki glede divje privatizacije zdravstva neutemeljeni, ker privatizacija izhaja iz sprejete zakonodaje v letu 1992, je navadno sprenevedanje, saj je takratna sprememba zakonodaje postavila samo možni okvir za opravljanje zasebnega dela v zdravstvu, ni pa nikjer postavila možnosti za obvezno podeljevanje koncesij, ki ne bi bile v javnem interesu, kar se danes v praksi dejansko dogaja, ko se brez potrebne, jasne zakonodaje in brez jasne zdravstvene mreže podeljujejo koncesije, ki ogrožajo javno zdravstveno mrežo kot temelj zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva vseh prebivalcev. To priznava tudi sam minister v odgovoru na naše poslansko vprašanje, ko ugotavlja, da mora poleg občin tudi ministrstvo prevzeti skrb za neprekinjeno zdravstveno varstvo pri postavljanju mreže
javne zdravstvene službe, vključno z nujno medicinsko pomočjo in nujnimi reševalnimi prevozi in preskrbo z nujnimi zdravili.