Zmanjševanje finančnih sredstev in programov zdravstvenim domovom in bolnicam poteka brez soglasja državljanov, netransparentno, brez upoštevanja javnega interesa ter v ozki skupini oblastnikov in zdravniškega ceha. Izgleda, kot bi bil minister predvsem zastopnik lobija zdravnikov privatizerjev in ne zastopnik interesa zavarovancev. Trditev ministra v odgovoru na interpelacijo, da so očitki glede divje privatizacije zdravstva neutemeljeni, ker privatizacija izhaja iz sprejete zakonodaje v letu 1992, je navadno sprenevedanje, saj je takratna sprememba zakonodaje postavila samo možni okvir za opravljanje zasebnega dela v zdravstvu, ni pa nikjer postavila možnosti za obvezno podeljevanje koncesij, ki ne bi bile v javnem interesu, kar se danes v praksi dejansko dogaja, ko se brez potrebne, jasne zakonodaje in brez jasne zdravstvene mreže podeljujejo koncesije, ki ogrožajo javno zdravstveno mrežo kot temelj zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva
vseh prebivalcev.