Praksa govori o povsem nasprotnem. Izkušnje iz drugih tranzicijskih držav potrjujejo, da je večja hitrost umika države iz gospodarstva minimalizirala tudi možnost politične korupcije in poročilo o realizaciji odprodanega oziroma prodaje finančnega premoženja le potrjuje te dvome in sume. Pri tem pa je očitno tej isti politiki malo mar, da se bodo vse napačne odločitve upravljavcev državnega premoženja in skladov v prihodnosti pokazale v obliki višjih davkov in prispevkov.