Samo v tem vojaško-političnem kontekstu gre torej iskati smisel Natovega angažiranja v Iraku in s tem tudi četverice naših inštruktorjev. Namesto da Slovenija pošilja v Irak miniaturno vojaško odpravo, katere vpliv na izid iraške vojne bo nepomemben, vendar z njo Slovenija vsaj simbolično postaja ena od okupacijskih sil, bi storila bolje, če bi se aktivneje vključila v iskanje politične rešitve za iraško krizno žarišče, še toliko bolj, ker ima Slovenija zelo aktivnega zunanjega ministra, v zadnjem času pa tudi hiperaktivnega predsednika države. Kljub temu da so bile v Iraku izvedene volitve, kar troje volitev je bilo lansko leto, je tam namreč še veliko dela ravno v tem delu.