Politika, ki meni, da znanstveniki, raziskovalci, ustvarjalni in kritično razmišljujoči ljudje ne morejo h kakovostnemu upravljanju raziskovalnih zavodov prispevati ničesar koristnega, je ali slepa ali pa vsaj kratkovidna, vsekakor pa na moč izvirna, saj tega drugod ne poznajo. To ni le začetek konca vsakršne spodobnosti in etike, temveč trden dokaz, da vlada ne verjame v avtonomijo znanosti.
Novela zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki uvaja popolno državno upravljanje zavodov v raziskovalni dejavnosti, je velik korak nazaj, kar zadeva kakovostno upravljanje zavodov, utemeljeno na načelih avtonomije znanosti in partnerstva države s socialno družbo.