smo vstopili v zgodovino Evrope v pravem pomenu besede v srednjeveškem času in smo po kratki samostojnosti bili del te zgodovine kot narod v širših večnarodnih državnih tvorbah, vendar smo se vedno razumeli kot narodnostna avtonomija, vedno smo se čutili etično enotne in individualne, čeprav smo bili v socialno, politično in kulturno podrejenem položaju, vsaj glede na vodilne narode skupnih držav, v katerih smo živeli. Sami sebe smo večkrat razumeli kot tragičen subjekt evropskega političnega in državnopravnega zemljevida. Po velikih upih od razpada Avstro-Ogrske monarhije smo ostali razkosani na matični del narodov v Jugoslaviji in na manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.