Če bi, pogojno rečeno, lahko sprejeli trajno odločanje sodišč v nekaterih problemih, ki za usodo posameznika niso življenjsko pomembni, pa težko sprejemamo zavlačevanje pri odločanju o usodi otrok. Otroci ne smejo več let čakati na odločitev pristojnih organov, ki odločajo o njihovih pravicah, ki jih jamčita država in konvencija o otrokovih pravicah, prepozne odločitve ne potrebuje nihče. Pri tem pa nisem prepričan, da je v postopkih, kjer se odloča o otrokovih pravicah, vedno vzrok za počasnost le v preobremenjenosti sodnikov.