Če ob tem še upoštevamo, da so nekateri člani sveta RTV nenadomestljivi in da so v preteklosti opravili celo funkcije predsednikov političnih strank, potem smo lahko nad količino, nad kvaliteto in nad korektnostjo poročanja javne televizije lahko zelo zaskrbljeni; eno in drugo, količina programa in nadzor, je precedens v evropski praksi.
V strategiji RTV-ja do 2010 je zavod napisal tudi interes državljanov Republike Slovenije glede posameznih programskih vsebin in daleč največjo preferenco imajo informativne vsebine, več kot 90%, da, recimo, poljudnoznanstveno daje samo 75%, športnim 65%, skratka, točno tiste vsebine, ki jih državljani najbolj pogrešajo in potrebujejo, jih v tem našem medijskem prostoru ni in so jim nedosegljive.
Vprašanje pa je tudi glede na to, kar sem prebral iz poročila varuha človekovih pravic, zakaj se varuh, ki je izredno občutljiv do vrste vprašanj ne odzove na te probleme, zakaj se ne zavzame za te pravice
državljanov, ki jih morajo navsezadnje še plačati iz svojega žepa.