Še enkrat bi rada spregovorila o devetem rednem poročilu varuha človekovih pravic to pot z malo drugačnega zornega kota. Res, da sem že v imenu poslanske skupine povedala, da iz poročila ali v poročilu vsebovani primeri ne kažejo na vse kritične točke v katerih prihaja posameznik v konflikt z državo oziroma država nima ustreznega odnosa do njega, pa vendarle naj še enkrat to ponovim preprosto zaradi tega, ker se mi zdi, da tisti, ki pričakujejo v poročilu vse, kar vidijo v tej družbi kot problem ali kot drugačno politiko, kakršno si predstavljajo sami, da bi morala biti v tej državi, pač ne more biti zajeto v tem poročilu iz preprostega razloga, ker je v pojasnjevanju oblik in načina dela varuh človekovih pravic jasno zapisal, da je reševal konkretne pobude. Sama sem v veliki zadregi, če bi se morala med 3208 pobudami, kolikor jih je imel, to je eden od podatkov številčnih, ali 2827, kolikor jih je zaključil, odločiti za izbiro tistih, ki bi pritegnile
mojo posebno pozornost in bi ob njih lahko izrekla svoje soglašanje ali ne soglašanje s tem problemov.