Če enakosti pred zakonom ni možno uresničevati neposredno z uporabo ustavnih določb, je seveda nujno, da posebni zakon uredi vsa tista vprašanja, ki uresničevanje pravic omogočajo, in s tem tudi udejanja enakost pred zakonom; v tem primeru sobivanje dveh oseb različnega in enakega spola.
53. člen ustave določa, da zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev, medtem pa zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerah v svojem 3. členu zakonsko zvezo zoži s tem, ko določa, da je to z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, zato na podlagi tega materialnega predpisa sklenitev zakonske zveze dveh oseb istega spola ni mogoča in zato tudi ne uresničevanje pravic, ki iz tovrstne zveze izhajajo.
Zakonodajalec je ocenil, da je življenjska skupnost dveh oseb istega spola realen pojav in da je bil doslej izpuščen iz zakonskega urejanja, kljub temu da vemo, da take skupnosti v dejanskem življenju obstajajo in da se na podlagi
sobivanja srečujejo z zelo pomembnimi zakonskimi in življenjskimi ovirami.