V tem smislu se mi zdi, da je zakon popolnoma ponesrečen, celo škodljiv in zastavljen na zastarelih in preživelih konceptih.
Zato ocenjujem, da ne potrebujemo posebnega in samostojnega zakona, ki površno in počez ureja status slovenskega jezika na vseh področjih, ki so se jih pripravljalci spomnili, pač pa menim, da je potrebno skrb za jezik in določanje zahteve vgraditi v posamezne zakone na različnih področjih in pri tem doseči javni dialog razgibano, živ proces, pogovor, v katerega je vključeno in se s tem ukvarja in o tem razmišlja celotna strokovna javnost z vseh področij, od prava, šolstva, informatike, novinarstva, oglaševanja, gospodarstva in tako dalje. Samo tako bomo lahko vzbudili skrb za jezikovno in nacionalno samobitnost vseh, ne pa vzbujali odpora, posmeha, omalovaževanja do tako resne teme, kot je slovenski jezik in njegov nadaljnji obstoj.