Že ob prvem branju na odboru za kulturo, šolstvo, mladino, znanost in šport, še prej pa na delovni skupini za področje jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja, se je namreč pokazala prav razlika v pogledih na koncept zakona, pri čemer so eni poudarjali ogroženost slovenščine, drugi pa so poudarjali boljši položaj slovenščine, ki ga ima kot kadarkoli prej, in nove priložnosti za razvoj, ki se ji ponujajo v prihodnosti.
Predlagatelji smo se odločili za popravek izhodiščnega besedila in ne za pisanje novega besedila, domislili koncept splošnega, krovnega ali strešnega zakona o javni rabi jezika, oprtega na določilo ustave, ki slovenščini zagotavlja status uradnega jezika ob obeh jezikih narodnih skupnosti na jezikovno mešanih ozemljih, in v središče postavili rabo jezika kot predmet jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. Izhajali smo torej iz prejšnje različice zakona, vendar smo spremenili naslov, napisali nov uvod, opravili
pravno-tehnične posege v člene, dodali novo obrazložitev členov in kot prilogo uporabili seznam zakonov, ki vsebujejo jezikovne določbe iz prejšnjega predloga zakona.