Če bi zakon tem invalidom omogočil, da lahko pridobijo pravico do zaposlitvene rehabilitacije, če najdejo delodajalca, ki jih je pripravljen zaposliti, bi tem invalidom naložil odgovornost za njihovo socialno varnost, in to ne le za čas zaposlitve, saj bi bili v tem primeru izenačeni z delavci neinvalidi. Če bi se ti neinvalidi zaposlili in bi se tekom zaposlitve njihova invalidnost tako poslabšala, da ne bi več mogli opravljati dela, bi morali pred upokojitvijo skladno z 68. členom zakona dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino delovnih let od dopolnjenega 20. leta starosti do dne nastanka invalidnosti, šteto delovne dobe kot polna leta, torej osemurni delovni čas.
Glede na to, da zakon o družbenem varstvu kot upravičence za pridobitev statusa invalida določa najtežje telesno in duševno prizadete osebe, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, bi te osebe pogosto težko izpolnile minimalno pokojninsko
dobo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.