Večina koncesionarjev se je želela preseliti v svoje lastne prostore, zato so postajali zdravstveni domovi izpraznjeni, na ta način pa obstoječe kapacitete, zgrajene tudi s samoprispevki, nesmotrno izkoriščene. Prav tako je bilo marsikje ogroženo neprekinjeno zdravstveno varstvo v okviru dežurstev, pojavila se je tudi kopica problemov v zvezi z delovanjem številnih skupnih funkcij, ki jih koncesionarji niso želeli opravljati oziroma sofinancirati. Pri tem lahko z gotovostjo rečem, da je bilo to stanje, ki je vodilo v razpad javne zdravstvene mreže na lokalni ravni, najslabše in skrb vzbujajoče prav v tistih okoljih in občinah, ki so jih vodili predstavniki tistih strank, ki so vložile interpelacijo zoper ministra.