Ali imamo primerno zastavljeno politiko do največjih energetskih porabnikov, ki so ponavadi tudi zelo razsipni in neracionalni potrošniki, ki na enoto bruto družbenega proizvoda porabijo bistveno več energije kot tuja konkurenca? Ker so ti porabniki neracionalni, morajo pa na vsak način biti konkurenčni, potrebujejo za bitko na trgu regresirano, znižano ceno energije, kar pomeni, da se je država odločila v tem primeru tudi za sofinanciranje nadstandarda oziroma luksuza teh porabnikov. Ali ima ta država res pred sabo samo cilj ohranjanja neperspektivne energetsko potrošne industrije, ki je ponavadi še zelo obremenjujoča za okolje in zdravje?