Biti mora namreč sposobna razlikovati med umetnostjo, estetiko in kičem, med izpovedno močjo in vsebinsko neizrazitostjo, med pristno odzivnostjo in populizmom zabavne industrije. Kulturna politika mora slediti čim bolj jasnim merilom za kakovost, ki se oblikujejo znotraj civilne družbe in jih lahko preverja strokovno javnost. Med temi merili pa je najpomembnejša zahteva po duhovni in estetski teži kulturnih del, njihovi socialno-moralni učinkovitosti in oblikovni dognanosti.